Gibonni v intervjuju za N1: "Slovenija je garažirana Dalmacija"

Ko smo se z zamudo po nekaj manjših zapletih le našli na Ptuju, so Gibonnijeve prve besede bile: "Dušo moja, nemoj se ljutiti na mene." (Draga moja, ne jezi se name, op. a.) Od trenutka, ko se je namestil na udoben fotelj, za njim pa je buhtela sivka, se je zdelo, da je tam popolnoma domač in pripravljen izliti sebe, kot to počne tudi skozi pesmi.

Dalmatinska sproščenost je vela iz njega od samega začetka, obenem pa to, kako zelo je prizemljen – kljub dejstvu, da je eden največjih in najbolj nagrajenih hrvaških glasbenikov. Trdno pri tleh ga drži njegovo mesto, Split. Da tam preživiš in uspeš, moraš imeti trdo kožo, z besedami kritike ti nihče ne prizanese, nam pojasni Gibo, kot mu rečejo. Split je nesporna zvezda pogovora, ne zaostaja pa niti glasba, saj je to tisto, kar sogovornika v življenju poganja.

Življenje ljubi, življenje ga navdihuje, in ko si v družbi takega človeka, se gotovo ne moreš jeziti na nikogar.

Začniva pri koreninah, ki so v veliko primerih zelo pomembne za to, kako človek živi in ustvarja, tudi če ga vmes odnese na drug konec sveta. Split. Kako bi opisali svoje domače mesto?

Mediteran vidim kot velik lonec, v katerem se že milijon let kuha juha. In vsak narod, ki živi na tem območju, v ta lonec nekaj da. Slovenci škampe (smeh), Italijani, Grki, vsi so nekaj vrgli v lonec. Split pa ... Split je tak, kot da bi na lonec dal pokrov in ga spremenil v ekonom lonec. Split je vse, kar je Mediteran, a s še več strasti in več testosterona. Tako jaz to vidim.

Split je dom veliko največjih hrvaških glasbenikov in glasbenic. V nekem intervjuju ste dejali, da so pri vas "meje zabrisane, ljudje pa manj obremenjeni s formo". Mislite, da je pomanjkanje spon tisto, kar je v zraku, da v mestu nastaja dobra glasba?

V Splitu obstaja ta mentaliteta, da vsi vsem vse povedo v obraz. Tam se mi ni nikoli zgodilo, da bi dobil nož v hrbet. Po navadi ti ljudje v obraz povedo več kot za hrbtom. Vedno veš, pri čem si. Tako se zgodi, da ljudje, ki so močnejši od kritike, ki se iz nje nekaj naučijo, ki ostanejo na nogah in jim to ne vzame poguma, pridejo do cilja. Mislim, da imajo vsa okolja na tem svetu talentirane ljudi, a Split te oblikuje. Lahko te "zmesi" v torto, lahko pa v pico (smeh). Okolje v Splitu je v resnici dobronamerno, vse kritike so dobronamerne.

Nedavno sem bil na tehničnem pregledu za registracijo avtomobila. Pojavil se je eden izmed zaposlenih in rekel: "Gibo, si to ti?", jaz pa sem mu odgovoril: "Jaz sem." Nato mi je razložil, da je zjutraj na televiziji gledal moj stari videospot izpred 30 let. "Zdaj te gledam, grdo si se postaral," mi je rekel nato (glasen smeh). Tega ne moreš doživeti kje drugje. A bil je iskren, ni me želel užaliti. Videl me je mladega na televiziji, potem pa me je videl takšnega.

S tem se naučiš živeti ali pa odideš. Jaz sem v tem našel lepoto. Malo je kot Fellinijevem filmu, a v tem je veliko poezije.

V bistvu ste mi s tem na neki način že odgovorili na naslednje vprašanje. Enkrat ste v intervjuju namreč dejali, da v Splitu človek zlahka ostane prizemljen. Verjetno je to prav zaradi te brutalne iskrenosti?

Ja, to je tisto. Pred veliko leti me je v Splitu zaustavil prijatelj, ime mu je Duje. Rekel mi je: "Gibo, kaj delaš?" Odgovoril sem mu, da imam koncerte, da sem bil v Ljubljani, da grem naslednji teden na drug koncert … Ustavil me je in rekel, da to ni intervju, da me je pač vprašal, kaj delam. "Ali pereš avtomobil ali kaj?"

Ljudje okoli tebe se neprestano trudijo, da ostaneš normalen. Ne vem, zakaj (smeh). Takšen je bil tudi pokojni Oliver (Dragojević, op. a.) in nekaj odličnih športnikov skozi našo zgodovino, ki nikoli niso zares zapustili tega mesta.

Sami ste omenili šport – Split ima svoja božanstva, eno izmed njih je Hajduk. Ste nogometni oboževalec ali vam je bližji kak drug šport?

Hajduk je v Splitu kot neke vrste religija. Podobno kot klubu na jugu Italije ali v Latinski Ameriki. Splitčani navijajo za Hajduk, kot Brazilci navijajo za svoje klube. Na prvem mestu sicer ni rezultat, ampak sam ritual.

Sam imam od vseh športov najraje košarko. Sem košarkar s kompleksi, strašno slabo mi je šlo. Ko sem treniral, so naredili napredno in slabšo ekipo – mene so dali v slabšo. Mislil sem si, da bom, če se bom zelo trudil, prišel v boljšo ekipo … pristal pa sem na klopi slabše ekipe. Moj sin medtem igra super, moj najmlajši je zelo dober.

Ste še vedno ljubitelj avtomobilizma? Kakšen avto je po vašem mnenju dober avto?

Raje imam čolne, a avtomobil mi je – na žalost ali na srečo, odvisno od perspektive – tako pomemben kot instrument. Letno sam za volanom naredim 60.000 kilometrov, zato mi je zelo pomembno, s čim se vozim.

Pri tem, kaj je dober avto, pa sem bipolaren. Po eni strani je dober avto tisti, ki ima value for money, kot rečejo Američani, dobro razmerje med kvaliteto in ceno. To so japonski avtomobili. Kar pa bi si želel zase, za dušo, so italijanski avtomobili. Ki se kvarijo (smeh). In angleški avtomobili, tudi ti imajo svoj šarm.

V Splitu ste torej ostali, čeprav za življenje tam očitno potrebuješ trdo kožo. Vam je kateri drug konec sveta podobno pri srcu kot domače mesto?

Split je nastal tako … rimski cesar Dioklecijan je imel dom v Rimu, vikend pa v Splitu. Predstavljaj si, da si cesarica in živiš v Ljubljani – kje bi imela vikend? Ne vem. Split in Rim se mi zdita kot mlajši in starejši brat. Najbolje se počutim v Rimu, tam bi lahko živel. Ampak mi je povsod na Mediteranu lepo – no, ne povsod, moram priznati. Ampak od Kotorja do … ne čisto do Trsta. Ta je že preveč industrijski.

Italija je sicer prekrasna, je kot mati vsega. Jaz se ukvarjam z glasbo, Italija pa je glasba. Učil sem se kiparstva in tam so nam razlagali, da 90 odstotkov svetovne kulture izhaja iz Italije ali pa je v Italiji. Imam veliko spoštovanje do njih.

Nikoli nisem želel peti v Italiji, kako boš eskimu razlagal o ledu? A motil sem se, saj so zelo odprti. Na vseh koncertih so bili zelo odprti. Ne počutijo se ogrožene. "Izvoli, tu smo, navduši nas!" to je njihov odnos. Igrali smo v Benetkah, Rimu, Genovi, in povsod je bilo tako.

Italijani so torej odprti. Kaj pa Slovenci v primerjavi z Dalmatinci – rekla bi, da smo si v precej stvareh različni, ampak osredotočiva se na tisto, kar nas druži.

Veliko več stvari nam je skupnih. Ko me ljudje vprašajo, zakaj imam tako rad Slovenijo, jim odgovorim, da je Slovenija garažirana Dalmacija. Kot da bi nas skozi zgodovino tolkla toča … tudi Slovence, ampak so bili v garaži.

Če pa jaz in tvoj snemalec naštejeva pet življenjskih prioritet, verjemi mi, da so iste. Vidiš, kako se smeji (v smehu gleda snemalca Jana, op. a.). Spoznala sva se pred nekaj minutami, ampak verjemi, da imava podobne prioritete.

Greva na glasbo. Kaj je pri njej najpomembnejša stvar, ali sploh lahko zares ločimo besedilo in melodija? Znani ste po izpovednih, dobrih besedilih, ampak ali je za dobro pesem nujno oboje?

Oboje. Ampak veš, veliko več ljudi zna brati črke kot note. Ko napišeš glasbo, ta ne sodi, ampak gradi atmosfero. Ko pa neke stvari izgovoriš, lahko izzoveš dobre ali negativne reakcije. Z melodijo težko – razen če je slaba. A z besedami vendarle izraziš stališče. Vseeno ne morem reči, kaj je bolj pomembno. Najbolje je, ko je oboje dobro.

Na koncertih igrate pesmi, ki so preživele sodbo časa. Torej best of. Pa kdaj opazite, da si različne publike morda želijo različne pesmi? Ali pa so best of pesmi univerzalne – ne glede na to, kje igrate?

So razlike, so razlike. Obstajajo albumi, ki so bolje sprejeti na enem naslovu kot na drugem. Ampak to z moje strani ni noben kompromis. So to moje pesmi, ali stojim za njimi? So, stojim. In vzamem kot kompliment, da si ljudje nekje želijo točno določeno pesem, ki je 500 kilometrov stran morda ne želijo. To je po svoje zanimivo.

Vseh besedil ne črpate iz svojega osebnega življenja. Kaj potrebuješ za pisanje dobrih besedil? Je to empatija, zanimanje za druge, morda sposobnost, da res prisluhnemo ljudem ...

Res je, pojem tudi o stvareh, ki so se zgodile mojim prijateljem, ljudem, ki so mi blizu. Tega morda nisem doživel, a sem začutil, ko so se mi izpovedali. Stvari ne delaš načrtno, a ko nekaj pusti na tebi močan vtis, te to usmeri. Največja inspiracija pa mi je življenje – ne moremo imeti toliko domišljije, kot je ima življenje.

Moja babica Zlata je bila učiteljica. Še pred drugo svetovno vojno je delala kot učiteljica v Zagori, kjer ni bilo veliko pismenih ljudi. Neki mladenič se je zaljubil v neko dekle in ji želel napisati ljubezensko pismo, a ni znal pisati. Nato je odšel do moje babice in ji rekel: "Zaljubil sem se v Marijo, napišite mi pismo." In ona napiše: "Draga Marija, ko te gledam, mi srce močneje utripa ..." On bi se zahvalil, poslal pismo, čez nekaj dni pa bi Marija prejela to pismo. A ker ona prav tako ne zna brati, pismo nese babici, da ji ga prebere. Marija želi fantu odgovoriti. Babica je odgovorila namesto nje in si tako dopisovala sama s sabo.

Kako se domisliti tega, česar se domisli življenje? Jaz opazujem življenje in ga ljubim, saj je polno nenapisanih knjig in pesmi.

Navdihuje vas življenje.

Tako je. Život. Življenje (se potrudi s slovensko izgovarjavo, op. a.).

Zdaj sedite pred kamero, imate intervju. Ali vas je kdaj motilo, da so kamere in intervjuji sestavni del tega, kar počnete? Bi si morda želeli, da to ne bi bilo nujno ali ste to sprejeli?

Ljudje, ki so malo starejši, se bodo spomnili velikega uspeha skupine Pink Floyd. "Nismo za poneumljanje," tako so se dojemali. A ponudili so velik šov, imeli so leteče svinje in podobno, oni pa so lahko bili samo glasbeniki. Tudi jaz bi si to želel. Ampak nismo imeli denarja, dušo. Želel bi si imeti šov, ki bi komuniciral namesto mene, jaz pa bi lahko bil samo v glasbi, nihče me ne bi poznal … To bi bilo čudovito. Na prvem mestu sem avtor, ampak moram stati tudi pred mikrofonom.

Ob branju vaših starih intervjujev sem iz njih razbrala, da ste optimist. Kako doživljate današnji svet in vse, kar se nam dogaja? Imamo veliko težav, veliko vojn, ampak v čem smo kot ljudje najmočnejši?

Človeštvo je tragedija, totalna. Popolnoma sem precenil prihodnost. Mislil sem, da rasteš, napreduješ, da je to pot. Da pot gre od točke A do točke B. Človeštvo pa gre trenutno vzvratno. Zakaj je do tega prišlo, nihče ne ve. Morda tistemu, ki ve, odgovarja, da je tako. A normalni ljudje ne vemo.

Sveta se spominjam bolj pravičnega, bolj tolerantnega. Spominjam se sveta, ki ima glavo in rep, ki ve, kam gre, ki ima čas za ambicijo in za prosti čas. Torej imaš od česa živeti, ampak imaš tudi čas uživati v lepoti. Kot nagrado za to, kaj si dal od sebe. A vse to izginja.

Vseeno mislim, da je danes bolje živeti na Hvaru ali na Ptuju kot pa v Los Angelesu ali Londonu. Mislim, da je nam še najboljše.

Zmanjkuje nama časa, čaka vas nastop na odprtju Festivala Arsana in pred tem še tonska vaja. Česa se najbolj veselite v letošnjem poletju?

Od šolskih dni mi je ostal občutek, da se z nastopom poletja začnejo prazniki, pojavi se veselje (smeh). Ne vem, zakaj, saj poleti največ delam. To obožujem, to mi je vse v življenju, igrati pred ljudmi, ki me razumejo. Ampak veš, kaj to prav tako pomeni – priti od Ljubljane do Korčule za koncert. To poleti zaradi turizma lahko pomeni 12, 13 ur vožnje, a moraš priti pravočasno. To mi povzroča stres. Koncert sam koncert je največje veselje in ljubezen. Vidiš, ukvarjajo se z vojnami, namesto da bi si izmislili teleportiranje.